»Mene
je moj instinkt vedno vodil v pravo smer.«
Nekje
je potrebno začeti. Eden izmed tvojih začetkov je bila Bitka talentov – takrat
je Slovenija prvič slišala zate. Kaj se skriva pred tem?
Že kot majhna deklica sem zelo rada
prepevala. V času, ko sem obiskovala osnovno šolo sem vsako lepo posnela kakšno
skladbico. Starši so me pri tem podpirali. Nikoli me niso silili v petje,
spoštovali so moje želje in mi pomagali pri uresničevanju le-teh. Veliko sem
tudi hodila po otroških mednarodnih tekmovanjih (Rusija, Makedonija, Maroko,
Bolgarija, …).
Potem se je pojavila Bitka talentov. Ves čas
sem vedela, da je petje tisto, kar si želim početi, zato sem se odločila nastopiti.
Sprva sem mislila, da iščejo spremljevalne vokale. Seveda so iskali pevce soliste.
Ampak nič zato, vse skupaj mi je bila odlična odskočna deska.
Pri
nas imamo trenutno poplavo teh šovov talentov. Kaj ti, kot udeleženka enega
izmed njih, misliš o vsem tem? Predvidevam, da se ti zdi to dobra stvar.
Če povem čisto po resnici, tega ne maram
preveč. Je pa res, da sem tudi sama nekaj odnesla od tega. Na žalost, je ta
trenutek v Sloveniji to edina možnost za mladega pevca, ki želi narediti nekaj
iz sebe.
Zdi se mi, da je slabost tovrstnih tekmovanj
ta, da slabo vplivajo na ljudi, saj komisija marsikdaj neupravičeno ustvari
javno mnenje, ki ni strokovno ali pametno. Vse skupaj je kar precej
skomercializirano, tako kot italijanska pica.
Že
nekaj let poslušamo tvoj spremljevalni vokal na Emi. Te bomo lahko kdaj tu videli
kot solistko?
Ema je en tak grozen šov. Glede na to, da
tukaj sodelujem zadnjih pet let, sem se iz vsega tega že marsikaj naučila. Ves
ta »šunder«, ljudje in želja po pozornosti, ki nima nobene veze z glasbo. Ko
sem se temu pridružila, je bilo zanimivo opazovati vse te ljudi, ki se gredo
nek cirkus. Vse skupaj pa res nima prave veze z glasbo. Tako da mislim, da se
bom kot solistka na Emo prijavila le v primeru, ko bom potrebovala promocijo in
ko res ne bo drugega načina, da se predstaviš ljudem. Je pa vsekakor dobro, da
gre tukaj za predstavljanje Slovenije v svetu.
Nov,
svež album in čisto nov videospot za pesem 'Balada'. Pa se najprej dotakniva videospota.
Torej, snemanje videospota sem zaupala Janku
Badovinacu, s katerim me je povezal Mitja Grunc. Gre za ekipo Zmajček, ki so mi
prav zares šli zelo na roko. Vsi so zelo srčni ljudje, ki podpirajo mojo
glasbo. Snemanja videospota so se lotili zelo natančno ter s poudarkom na
srčnosti. Video ima bistvo in ni samo lep. Ljudem smo s tem nekaj povedali in
glasbi dodali vizualno obliko.
Na tej točki moram povedati, da imam veliko
srečo, da vedno znova spoznavam ljudi, ki jim ni vseeno za glasbo, za kvaliteto
in za vse kar se dela. To so ljudje, ki delajo dobro in s smislom.
In
zakaj ravno pesem 'Balada'?
Ko sem poslušala svojo zgoščenko z vsemi
sodelujočimi pri snemanju, smo se odločili, da je to skladba, ki gre najbolj v
uho. Skladba je bila resnično najbolj primerna in spevna.
Je
to med drugim tudi skladba z zgoščenke, ki ti je najbolj všeč?
Ne, to ni moja najljubša skladba z zgoščenke,
je pa zagotovo ena izmed ljubših. Najbolj všeč mi je 'Interlud' ali pa 'Dam priložnost'. 'Dam priložnost' je
skladba, v kateri se skrivam jaz in to je mogoče razbrati tudi iz besedila. Vse
kar je, je čisto iskreno in mislim, da se to lahko začuti tudi ob poslušanju.
'Interlud' je zelo intimna skladba. Prav »sexy« je. Bi rekla, da je bolj
intermezzo, ne toliko skladba kot taka. Gre za občutek, ki se je zgodil zelo
spontano in je del mene.
Teksti
so večinoma tvoji.
Ja, besedila sem napisala sama. Pri dveh sta
mi na pomoč priskočila Klemen Kotar in Trkaj, pri 'Interludu' pa je sodelovala
Maja Ajdič. Potrudila sem se, da ima vse nek smisel – tudi slovnični. Slovenci
imamo zelo lep jezik in želela sem pokazati, da je možno v slovenščini ravno
tako narediti kvalitetne stvari. Čeprav je naš jezik precej kompleksen, si moramo
vzeti pač malo več časa. Besedila so mi bila super izziv.
V
večini besedil je moč razbrati nastop moškega protagonista. Ali ta resnično
obstaja?
Ja, tako je to … V bistvo, se v vsaki stvari,
ki jo napišeš, skriva nekaj resnice. Nekaj pa je vsekakor plod domišljije.
Včasih je potrebno vstaviti kakšno besedo, povezati zgodbo ali jo razložiti, da
jo bodo poslušalci razumeli. Vse to sem črpala iz svojega življenja in iz
življenja mojih prijateljev ter ljudi, ki jih poznam. Tukaj sem našla razne
povezave in jih vkomponirala v besedilo ter mu s tem dala sporočilnost.
Naslov
albuma, ki je doživel promocijo 6. marca v ljubljanskem klubu Cirkus, je 'Veš,
kaj mislim?'. Kaj ti misliš in kako se to kaže v tvojem glasbenem ustvarjanju?
S celotno zgoščenko sem želela ljudem
povedati, da je potrebno na življenje gledati pozitivno in biti manj v
negativnih mislih kot smo, saj si vse ustvarjamo sami v naših glavah. Z
negativo si po nepotrebnem meglimo um in potem ne razmišljamo realno. Niso
lahki časi za kogarkoli, ki kaj dela. To mislim. Če veš, kaj mislim?
Nenazadnje hočem izzvati vsakega, ki pogleda
zgoščenko. Če ga zanima, kaj jaz mislim, bo verjetno kupil CD oz. ga poslušal
in kasneje tudi razmislil o sporočilnosti.
Katera
glasbena zvrst prevladuje v tvojih skladbah?
Večina skladb je narejenih po 'pop-principu'.
Seveda pa smo jim dodali pridih funka, jazza in soula. Pridih glasbe, ki jo
imam rada in ki jo poslušam.
Kaj
pa klasika? Ti je ta zvrst domača?
Opera in klasično petje mi ni bilo nikoli
preveč domače. Ampak, ko pa včasih v živo poslušam ljudi, ki so doma v opernem
petju, dobim kar kurjo polt. Temu se nisem nikoli zares posvečala. Je pa res,
da je bil moj prvi profesor slovenski operni pevec in pevec zabavne glasbe Nace
Junkar. Takrat sem se naučila klasičnih nastavkov pri petju, proti čemur sem se
morala nedavno nazaj tudi boriti, saj se ne sklada z mojim sedanjim načinom
petja.
Kdo
vse sestavlja tvojo spremljevalno ekipo, spremljevalni ansambel?
Marko Črnčec je tisti s katerim sva celotno
zgoščenko ustvarjala skupaj. On je napisal večino skladb in aranžmajev, jaz sem
ustvarila linije za glasbo in besedila. Producent je bil moj prijatelj Martin
Bezjak. Vid Žgajner pa je bil co-producent. Skupaj smo delali in poslušali kako
stvari zvenijo, ali so dovolj naravne, so vredu, … Poizkusili smo se v
ustvarjanju in poskušali narediti zvok, ki je kvaliteten in naš. Moj spremljevalni
ansambel sestavljajo: Žiga Kožar (tolkala), Matej Hotko (bas), Žiga Stanovnik
(kitara), Igor Bezged (kitara), Marko Črnčec (klavir, klaviature), Blaž Korez
(tolkala) in Karin Zemljič, Ana Bezjak, Maja Kevc ter Aleksandra Čermelj
(spremljevalni vokal).
Katere
sfere življenja navadnega človeka in umetnika te, poleg glasbene, še zanimajo?
Si že kdaj razmišljala kaj bi počela, če ne bi bila glasbenica?
V enem izmed intervjujev sem povedala, da bi
bila čarovnica. Haha …
Zelo sem si želela narediti nekaj na
področju notranjega dizajna. Vedno, ko pridem v katerikoli prostor, pogledam
slike, razpored stvari, … To me zelo pritegne. Doma sem si vedno prebarvala vse
stene, preurejala stvari in sama izdelovala pohištvo.
Kako
bi narisala svoj glasbeni svet?
Najverjetneje bi uporabila vse možne barve,
ki obstajajo. Ogromno bi bilo spiral in polžkov, ki ponazarjajo neskončnost.
Vse bi bilo dokaj pravljično, kot vstop v posameznikovo domišljijo.
Imaš
kakšno razvado v življenju, ki bi se je rada znebila?
Ja, mislim, da jih je kar nekaj. Zelo rada
zamujam in tega bi se rada znebila.
Kakšno
je tvoje mnenje o trenutnem stanju slovenske glasbene scene?
V Sloveniji imamo ogromno dobrih glasbenikov
in ogromno dobre glasbe. Pravzaprav je preveč dobrih »muzičarjev«. Ampak se
glasbeni uredniki odločajo po svoje, kar ni prav. Radiji vrtijo v veliki meri
glasbo tujih glasbenikov in to slabo vpliva na slovensko kulturo. Ljudje bodo
prenehali hoditi na koncerte, že zdaj jih zelo malo obiskujejo. Pravo glasbo
dejansko začutimo na koncertih, posnetki niso tisto pravo. Čuti se, da ljudje
nekaj pogrešajo. Mediji nam niso preveč naklonjeni in večina glasbenikov se
zelo trudi, da bi preživeli. Je problem, če na radiu ne slišiš nič dobrega.
Mislim, da se mora tukaj nekaj spremeniti. Dobre glasbe in glasbenikov je
dovolj, manjka pristne medijske podpore.
Kaj
lahko poveš o tvojih projektih, ki sledijo?
Po izidu zgoščenke je potrebno mojo glasbo
ljudem približati. Najprej je potrebno najti način, kako to storiti. To je zdaj
moj prvi glavni projekt. Hkrati pa želimo pridobiti tudi čim več koncertov.
Vedno sem sodelovala v projektih, kjer nisem mogla dati iz sebe vsega, kar bi si
želela in zdaj imam to priložnost s svojo spremljevalno skupino. Še vedno bom
pela spremljevalne vokale pri Maji Ajdič in Maji Keuc. Tukaj bom ostala, saj se
ogromno naučim in nenazadnje ostajam v stiku z odrom, kar je zelo pomembno.
Oder je naš dom. Potem bom poskusila skladbe posneti tudi v angleščini. To so sicer
dolgoročni plani. Zagotovo me čaka še kaj spontanega. Največji projekt pa je ta
trenutek šola.
Kako
bi spodbudila vse mlade k ustvarjanju?
Poslušajte sebe in samo sebe. Mene je moj
instinkt vedno vodil v pravo smer. Vsi ste pametni, vse že veste. Bodite vse
to, kar ste in verjemite vase. Hodite na vse možne koncerte, saj so tam glasbeniki,
ravno ti pa so pravi posredniki pozitive in pristnega življenja.
(Intervju je bil objavljen v spomladanski številki revije Glasna)